Książeczka macierzyńska to powieść poetycka, która w całości poświęcona jest poronieniu w pierwszym trymestrze. Mama w dziewiątym tygodniu ciąży poroniła w toalecie. Jak wygląda doświadczenie utraty chcianej ciąży? Co się dzieje, kiedy pojawia się poczucie winy, niepełnej wartości, osamotnienie, odraza do własnego ciała, a wszystko to nasilone przez trudności życia w pandemii? W ciągu dziewięciu miesięcy przepłakanych przez mamę słuchamy opowieści dziecka, które nie zdążyło przyjść na świat. Nienarodzone dziecko zwraca się do nas wymownie i bezpośrednio, przywołując na myśl również innych, którzy nie spełniają standardów społeczeństwa. Abortus incompletus otrzymuje swoje imię i własną przestrzeń.
O tej knjigi, bolje rečeno knjižici, je bilo že toliko povedana, da mi je karkoli zapisati pravzaprav zelo težko, a enostavno moram. Roman je bil letos v ožjem izboru za kresnika, ki ga na koncu ni prejel, a je eno od tistih del, ki bodo v slovenskem literarnem prostoru zagotovo pomenila neko prelomnico in naredila tako pomembno spremembo.
Prvoosebni pripovedovalec je nerojen otrok Tobija, ki ga je mama med spontanim splavom izgubila v devetem tednu nosečnosti. Opisuje mamina čustva, razmišljanje in spopadanje s težkimi trenutki, ki so sledili temu dogodku. Knjiga ni močna v sami zgodbi in dogajanju, ampak daje velik poudarek stvarem, o katerih nihče ne govori. O tem, da je tudi spontani splav smrt in, da tudi po njem starša, predvsem mama, žalujeta. O tem, da žalovanje nima predpisanih meja, oblik in roka trajanja. In o tem, kako ljudje, sicer večinoma čisto dobronamerno, v takšnih trenutkih ravnamo napačno.
V srce se mi je zarezal stavek: "še vedno ne vem, kaj naj z vso to svojo ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
V tem stilu nam je knjiga dala povsem drugačen vpogled v to, kaj se v takih trenutkih v ženski dogaja. Da četudi je bil otrok za ostale zgolj nekaj, ne še nekdo, je zanjo predstavljal načrte, upe, sanje, želje in veliko ljubezen, ki pa je že obstajala. Četudi se sama na srečo v tako situaciji še nisem znašla, so se v njej znašle moje prijateljice in večkrat sem se zamislila, če sem takrat do njih ravnala prav. Če sem bila dovolj sočutna, imela dovolj posluha zanje. Če nas ta knjiga kaj nauči je to, da vsak ve, kaj je prav zanj. In ostali? Moramo to spoštovati.
Ker je knjiga kratka se prebere izredno hitro. Stilsko je posebna, saj nima nobenih velikih začetnic. Na nek način me po vsebini in splošnem vzdušju spominja na Nerodo (Alexander Seurat), ki je prav tako drobna, kratka knjižica, ki ti jemlje sapo d svojo surovostjo in težo tematike. Obe si delita tudi to lastnost, da sta nujni za branje vsakogar. Morda se naj Materinski knjižici izogne le kdo, ki je tik po svoji izkušnji še preveč ranjen za ponovno srečanje s tematiko, za ostale pa izgovor, da je to težka tema, pač ne pije vode.
Presunljivo pisanje o temi, za katero ni skrivnost, da je tudi v današnjem času, ko vsi lahko govorimo o vsem, gromozanski tabu. Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, saj imamo v svojem okolju vsi osebe, ki so doživele opisano. In prav vsi smo v pogovoru z njimi se posluževali puhlic, ki prav nič ne pomagajo. Ker nismo želeli govoriti o tem. Preberite to knjigo, da boste naslednjič znali reagirati drugače. Čeprav gre za poetični roman, pa bi si vseeno želela več ozadja o ženski oziroma paru, katerih zgodbo sem spoznavala. S tem razlogom štirica, čeprav sta tako pisanje kot sama sporočilnost knjige odlična!
Knjiga, katere vsebina bo vsekakor še dolgo ostala z mano. Knjiga, iz katere sem izpisala lepo število citatov. Citatov, ki so se me globoko dotaknili. Avtorico občudujem predvsem zato, ker ji na preprost, a poetičen način uspe povedati, kaj pomeni biti človek. Z vsem dobrim in manj dobrim.
"še vedno ne vem, kaj naj z vso to ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
"nihče se ne želi pogovarjati o temnih stvareh sredi sončnega dne, ker to pomeni, da zakrivamo lepe stvari, je rekla moja mami."
"če predolgo jočem za otrokom, ki sem ga izgubila, je očitno nekaj narobe z mano, in nikomur si ne upam povedati, da mi je hudo, ker vsi mislijo ali rečejo, da pretiravam. "
(*citati so prepisani v prvotni obliki, brez velike začetnice)
Tako tanka knjižica, a tako globoka vsebina. Žalovanje ženske, ki deloma spontano splavi na službenem stranišču in dokončno potem v bolnišnici, je opisano izredno intimno. Nerojeni otrok nam pripoveduje, kako se njegova nesojena mama dolge mesece po splavu spopada s krivdo, depresijo in občutkom manjvrednosti zaradi ljudi, ki s svojo brezobzirnostjo ali nerazumevanjem njeno srce še bolj ranijo. Čudovito napisano, ganljivo in pretresljivo.
O splavu in duševnih posledicah, ki jih pušča na ženskah, se ponavadi govori na splošno. Ženska, ki se spopada s travmatično izkušnjo izgube otroka, ima pravico do žalovanja, pa naj bo to nekaj mesecev ali leta ali celo življenje. Družba ni merilo, do kdaj in kako bi žalujoča mati žalovala. Zelo žalostno se mi zdi, da moramo ljudje posegati s svojimi komentarji v ta intimen prostor bolečine, ki nikoli ne mine. Četudi sama nimam otrok, me je ta knjiga zelo nagovorila in mi dala veliko v razmislek o naši družbi.
"Njeno življenje je postajalo zelo čudno, ker ni več verjela, da za vsakim dežjem posije sonce." 📖 Materinska knjižica, Katja Gorečan
Na tole knjigo sem naletela po naključju. Po prebiranju opisa knjige sem ugotovila, da se lahko poistovetim z zgodbo, danes sem jo tudi takoj prebrala, saj gre za krajšo zgodbo. Zmotilo me je pomanjkanje velikih začetnic v knjigi, ampak pri založbi pravijo, da je taka oblika sodobnega romana in da je namenoma zapis tak. Meni je precej moteč ampak ok... Je na srečo krajša knjiga.
Zgodba se dogaja v štirih delih, ves čas pa jo pripoveduje deček Tobija, duša, ki je zgubila svoje življenje pri 9. tednih nosečnosti. Opisuje materino trpljenje in spopadanje s svetom po splavu, nato pa še z oglušelostjo.
Prvi del me je precej "nagovoril ', našla sem se v marsikaterem odstavku. Proti koncu pa je zgodba postajala malce razvlečena in ponavljajoča. Vsekakor pa vidiš nov vidik preizkušnje, kako se soočiti z realnostjo po splavu. In ja, težko je.
Ocena: 3.5 zvezdice (ne morem mimo teh majhnih začetnic namesto velikih).
Zagotovo ena najboljših knjig o izgubi, žalovanju in krivdi. Avtorica kot pripovedovalca premišljeno izbere svojega umrlega otroka, s čimer se izogne pretiranemu opisovanju tehnicizmov, ampak elegantno preide k središču tragike splava znotraj družbenega konteksta. Knjige s podobno tematiko se namreč (pre)pogosto zatekajo k podrobnemu opisovanju fabule in konkretnih okoliščin, pogosto pa zato glavna tragika izgubi potreben fokus. Za razliko pa ta poetični roman mojstrsko obravnava in razčleni celo paleto čustev, ki jo taka izguba prinese, hkrati pa razkrije tudi nezmožnost okolice, da sprejme zalujočo mater, in tabu, ki ga splav še vendo predstavlja v družbenem oziru. Katarzično branje, ki ga vsekakor priporočam tako vsakomur, ki se je srečal s tako izgubo, kot tudi vsem, ki bi radi prisluhnili in bolje razumeli.
Pretresljiva izpoved o izgubi še nerojenega otroka, ki celovito pretrese življenje ženske, a ji družba žalovanja preprosto ne dovoli. Izjemen opomnik, kako nerazumevajoči smo pogostokrat ob težkih preizkušnjah soljudi.
A harrowing account of the loss of an unborn child that shatters a woman's life, but society simply does not allow her to grieve. A remarkable reminder of how misunderstanding we often are when our fellow human beings are going through difficult ordeals.